»Slovenci v tujini bolj držimo skupaj, kot doma.«
Tomaž, kako bi opisal svoje izkušnje s tujino? Kdaj si začel in na kakšen način?
Vedno sem rad potoval, vendar si v študentskih časih nisem mogel privoščiti daljših potovanj izven Evrope, zato se mi je zdela kombinacija dela in potovanja odlična rešitev. Po opravljeni diplomi sem se odločil oditi na Novo Zelandijo, ki kot ena redkih držav izven Evrope ponuja možnost Working Holiday vize (delovno-počitniške vize, op. a.) za Slovence. Tam sem ostal pol leta in predvsem opravljal kratkotrajna sezonska dela (delo v sadovnjakih, vinogradih), vmes pa obredel celotno državo. Izkušnja me je tako zelo navdušila, da sem nekaj let kasneje preko podobne vize odšel še v Kanado, kjer pa sem bil stacioniran v Vancouvru na pacifiški obali in eno leto delal kot receptor v hostlu.
Kako dolga birokratska pot te je čakala, da si si uredil vso potrebno dokumentacijo za odhod? So pogoji za podelitev delovno počitniške vize zelo strogi?
Working holiday viza, s katero sem jaz potoval in delal v obeh državah, ni namenjena ljudem, ki bi se radi za stalno preselili v tujino, ampak tako kot že ime pove, predvsem mladim, ki radi potujejo in bi to radi združili z nabiranjem dodatnih delovnih izkušenj. Nova Zelandija starostno omejitev za pridobitev te vize postavlja na 30 let, Kanada pa na 35. Nova Zelandija vizo omejuje še s pogojem, da za istega delodajalca ne smeš delati več kot tri mesece. Kanada teh omejitev nima.
Postopek pridobivanja Working holiday vize je za obe državi zelo podoben. Prijaviti se je potrebno na spletni strani urada za imigracijo. Točen datum in ura, kdaj se odprejo prijave, sta vsako leto nekaj mesecev prej objavljena na spletnih straneh. Potrebno je biti hiter, saj je zanimanje precej veliko in število viz omejeno. Mislim, da Nova Zelandija nameni približno 100 tovrstnih viz Slovencem vsako leto, Kanada pa 85. Če si dovolj hiter in se pravočasno prijaviš, moraš najprej plačati takso, ki znaša približno 80 – 100 evrov. Preden ti vizo odobrijo, moraš posredovati še druga dokazila, kot je potrdilo o nekaznovanosti, kopijo osebnih dokumentov, fotografije, ipd. V nekaterih primerih (če si se dalj časa zadrževal v državah z visoko stopnjo tveganja tuberkuloze, kot je, denimo, Indija) je potrebno poslati tudi zdravniško potrdilo o dobrem zdravstvenem stanju.
Na podlagi posredovanih dokumentov ti nato izdajo nekakšno napotnico, ki pa še ni viza. To dobiš ob vstopu v državo, kjer moraš včasih dokazovati tudi, da imaš povratno letalsko karto in/ali zadostno vsoto denarja (približno 2500 evrov).
Working holiday vizo dobiš lahko samo enkrat v življenju in se je ne da podaljšati. Poznam sicer veliko ljudi, ki jim je ta viza služila kot odskočna deska v tujino in so kasneje tam zaprosili za drugo obliko dovoljenja za delo in bivanje, vendar so se pogoji v zadnjih letih za pridobitev drugih viz zelo zaostrili. Še nedolgo nazaj je v Kanadi zadostovalo, da si imel službo, danes pa to ni več garancija, da boš dobil dovoljenje za bivanje, saj mora delodajalec dokazati, da primanjkuje kanadske delovne sile, ki bi lahko opravljala tvoje delo. Zaželeni so kadri na področju zdravniške oskrbe (medicinske sestre, fizioterapija), programerji in poklici povezani z gradbeništvom, denimo varilci.
Kakšni so bili začetki, »uvajanje«, kdo ti je pri tem pomagal?
Pred odhodom nisem imel zagotovljene ne službe, niti razgovora zanjo. Vse sem urejal na licu mesta. Moram priznati, da mi je bilo v Kanadi veliko lažje, saj sem se lahko opiral tudi na lastne izkušnje z Nove Zelandije. V veliko pomoč so mi bili razni forumi in Facebook skupine, kjer si Slovenci v tej državi izmenjujejo informacije o postopkih za pridobitev vize, nasvete glede iskanja službe in stanovanja ter povsem praktične zadeve, kot je izbira mobilnega operaterja. Vsi so zelo odzivni in pripravljeni pomagati. Res sem imel občutek, da Slovenci v tujini bolj držimo skupaj, kot pa doma.
V vsem tem času si dobil vpogled v kulturo in način dela domačinov. Bi lahko potegnil vzporednice s Slovenci?
Tako Novozelandci, kot tudi Kanadčani so zelo marljivi ljudje, ki pa hkrati zelo cenijo prosti čas in družino. Mislim, da smo si tukaj precej podobni. Res je, da so urniki tam malce bolj razpotegnjeni in nobenemu ni problem narediti kakšno naduro več. Tudi nekaterih dobrin, ki jih imamo mi za samoumevne, tam ne poznajo, kot je recimo plačan odmor za malico. Časi dopustov so krajši in nadomestila za bolniško odsotnost nižja. Res pa so plače boljše (minimalna mesečna plača v Kanadi znaša okrog 1500 evrov neto) in ob koncu meseca ti kljub višjim življenjskim stroškom v žepu ostane več. Po drugi strani sem predvsem v Kanadi dobil občutek, da sem kot delavec veliko bolj cenjen. Vsaka nadura se plača 50% več, dobro je plačano tudi delo ob praznikih. Vodstvo je redno preverjalo vzdušje in zadovoljstvo med zaposlenimi ter nas tudi stimuliralo z raznimi »priboljški«, kot so popusti za razne turistične dejavnosti.
Kako bi primerjal tempo življenja v Kanadi, na Novi Zelandiji in v Sloveniji? Katera država, meniš, da je za življenje najbolj prijazna?
Vancouver se sicer redno uvršča med najboljša mesta za življenje, vendar ne morem trditi, da je kvaliteta tam zares višja kot pri nas. Tukaj imamo še vedno več prostega časa, ki ni le posledica krajših delovnikov, temveč tudi dejstva, da ga ne porabimo na poti. Zelo težko se mi je bilo navaditi na to, koliko dragocenega časa porabim za premik iz enega konca mesta na drugega, da ne omenjam, kako velike so razdalje med samimi mesti. S tega stališča je Nova Zelandija veliko bolj prijazna, saj so kraji veliko manjši in zato bolj primerljivi s Slovenijo. V vseh treh državah so ljudje zelo sproščeni, vendar me v Sloveniji moti zaprtost in nastrojenost proti drugačnim, ki je na Novi Zelandiji, sploh pa ne v Kanadi, nisem zaznal.
Kaj te je v tujini najbolj pritegnilo in kaj ti je ostalo v spominu?
Kot sem že omenil, sta me Nova Zelandija in predvsem Kanada pritegnili s svojo odprtostjo, ki je Slovenci še nismo osvojili. Verjetno razlog tiči v tem, da nimamo veliko stika z drugimi kulturami, rasami in razmišljanji. Po povratku v Slovenijo me je najbolj motila prav naša mentaliteta. In še vedno me.
Na kaj si bil pri vsem tem najbolj ponosen – lahko govoriš o »prelomnici«, ki je spremenila tvoj način mišljenja?
Definitivno je izkušnja na Novi Zelandiji predstavljala veliko prelomnico v mojem življenju, saj sem se že po nekaj tednih odločil, da to ne bo moja zadnja tovrstna izkušnja. Tam so izginili še zadnji strahovi in zadržki, ki so sprožili nekakšen domino efekt. Lahko rečem – če se Nova Zelandija ne bi zgodila, se prav gotovo ne bi zgodila niti Kanada. In sedaj že raziskujem svoje nadaljnje možnosti.
Kaj bi svetoval mladim, ki še vedno kolebajo, ali se preizkusiti v tujini ali ne?
Vsekakor to ni za vsakogar, vendar če sploh razmišljaš o tem, je to, po mojem mnenju, zelo dober znak, da si iz pravega testa. Treba je le zbrati pogum in oditi. Prepričan sem, da je takšna izkušnja prav vsakogar obogatila, če ne finančno, pa izkustveno.
Anja Damjanović za MojeDelo.com
Delovno okolje in odnosi
Svet kompetenc: Timsko delo
