»Starejši smo kot kartonska škatla za mleko«
Industrija, ki ni naklonjena starejšemu kadru, je vsekakor tehnološka, ki jo zapolnjujejo mladostniki, polni energije, direktorji v športnih puloverjih, divji kadroviki … In starejši nato pomislijo, da mogoče tudi na tem področju manjka nekaj zdravega odraslega razuma in glasu bogatih izkušenj.
S svojim butičnim podjetjem sem začel, ko sem jih štel 26, po 24 letih vodenja pa sem ga zaradi obdobja recesije prodal, ne vedoč, kaj bom počel v prihodnosti. To so bila leta, ko se je ravno začela razvijati platforma Airbnb, in v letu 2013 me je poklical takratni direktor podjetja ter zaprosil za pomoč pri njegovem startup-u. On in drugi »mladci« so me prosili, da jim pomagam podjetje in njegovo ime spraviti na mednarodno raven. »Super se sliši,« sem si rekel, čeprav sem bil že v letih in njihove platforme nikoli nisem uporabljal. Nisem imel pametnega telefona, nikoli nisem delal na IT področju, star sem bil 52 let, kar je bilo dvakrat toliko kot povprečni zaposleni v podjetju, po toliko letih vodenja svojega posla pa sem kar naenkrat dobil pol mlajšega mentorja. Po začetnem šoku sem službo sprejel.
Kot prvo sem se naučil, da podjetje ni potrebovalo dveh direktorjev, kakršne pozicije sem bil navajen. Prav tako ni potrebovalo pametovanja starejšega izkušenega zaposlenega, ki bi svojo modrost delil med mlajšimi. Naučil sem se, da moram poslušati in podrobno opazovati ter hkrati navzven pokazati čim manj obsojanja. To je bilo namreč moje delo – opazovanje.
Kot drugo sem dojel, da veliko mladih lažje prebira obraze na ekranu svojega pametnega telefona, kot pa razberejo dejansko mimiko na živem, realnem človeku. Ne pravim, da mladi ne prepoznajo čustev, a naš svet je tako poln »emoji-jev«, ki ustvarjajo umetno izražanje čustev, da je težje zaznavanje realnega obraza logična posledica tega, v čemer živimo.
Z namenom, da se ne bi preveč vpletal v razmišljanje mladostnikov, sem »izumil« dve vprašanji, ki sta nadomestili tipična vprašanja starejših, ko želijo v druge vsiliti svoje mnjenje: »kaj« in »kako« sem zamenjal za »zakaj« in »kaj, če«. Boljšega nisem poznal, sem pa ugotovil, da sta slednji vprašalnici, poleg tega, da sta otroški, tudi primerni za starejšega, ki bi se med svojimi sodelavci rad pokazal kot radoveden in nevedoč. In definitivno je uspevalo.
Četudi je na svetu velik del članov »stare garde«, ki se v tehnološkem svetu trudijo biti neopazni in skriti svoja leta, menim, da je to zgrešena taktika. To, da sem bil odprt za novosti in iskren do ostalih, mi je pomagalo, da sem uspel na področju IT. Dvomim, da v katerem od startup podjetjih obstaja tako stara oseba, kot sem jaz, ki je imela priložnost delovati v tako mladem kolektivu in spoznavati njihov način mišljenja. Vabili so me na skupna srečanja in vedno sem odgovoril z entuziastičnim »seveda«.
Milenijci in njim podobni ponujajo veliko in še več se od njih starejša generacija nauči. Vsi smo lahko hkrati mentorji in vajenci, zato je pomembno, da se naučimo živeti eden z drugim. V povprečju bomo živeli deset let več od naših staršev, kar pomeni, da se bo tudi povprečna starost v podjetjih povišala za ravno toliko in bomo na področjih, za katere si nikoli nismo mislili, da bomo del njih, morali sprejeti nova znanja in nove medgeneracijske povezave.
Skrivnost je v sprejemanju in zavedanju različnih vzorcev. Starejši si, več vzorcev si zmožen opaziti in več izkušenj lahko deliš nekomu mlajšemu od tebe. In četudi so starejši prebivalci našega planeta vedno manj priljubljeni, izkušnje in modrost ne gresta nikoli iz mode.
Ali različne generacije lahko shajajo in delajo v sožitju?
Aktualno
»Poljska me je prepričala s svojo odprtostjo do tujcev in pozitivizmom.«
Aktualno
»Češka je država z najnižjim odstotkom brezposelnosti v EU.«