Pika Koštomaj: »V pisarni se najde tudi miza za namizni tenis in koš.«
Pika, kje si nabirala izkušnje, preden si se odločila, da »pobegneš« iz Slovenije. Je bil Azerbajdžan tvoja prva izkušnja z njo?
Že kot študentka sem bila zelo aktivna v študentskih društvih, kjer sem nabirala izkušnje z organizacijo dogodkov in konferenc. Organizacija teh me je pripeljala do službe v organizacijskem odboru na Eurobasketu 2013, ki je bil res nepozabna izkušnja. Predvsem zato, ker je bil do takrat največji dogodek, del katerega sem bila, po drugi pa tudi zato, ker sem se s košarko aktivno ukvarjala 10 let.
Tujina me je vedno mikala, ampak nikoli nisem zares imela poguma za selitev. V času pisanja diplome na Fakulteti za družbene vede se mi je ponudila priložnost za pripravništvo v Barceloni. Odšla sem samo zaradi tega, da se preizkusim in da vidim, ali je to tisto, v čemer se vidim, ali je bolje, da preprosto neham razmišljati o tujini. Po končanem pripravništvu sem po dveh tednih v Sloveniji spakirala kovčke za prvo selitev v Azerbajdžan, kjer sem ostala eno leto.
Za Azerbajdžan sem se odločila, ker je ena izmed redkih držav v regiji, ki trenutno organizira večje športne dogodke. Odločitev ni bila narejena na podlagi države, temveč na podlagi ponujene pozicije v organizaciji.
Kako je potekal zaposlitveni postopek v celoti? Katere birokratske zadeve si morala urediti, preden si začela z delom?
Glede na to, da je to že moje drugo daljše bivanje v Azerbajdžanu, je bil postopek precej standarden. Z vodilnimi se poznamo že od prej, zato so oni kontaktirali mene in me vprašali, če me priložnost zanima. Naslednji dan sem dobila po elektronski pošti ponudbo; ko sem jo sprejela, so mi poslali pogodbo, letalske karte in povabilo, na podlagi katerega so mi izdali vizo.
Birokratskih zadev praktično ni: podjetje ti priskrbi voznika, stanovanje, mednarodno zavarovanje. Edino, kar sem morala urediti, je registracija mobilnega telefona na Pošti, ker ti v nasprotnem primeru onemogočijo vse klice.
Kako poteka delovnik na tako pomembnih in velikih dogodkih? Katere so tvoje trenutne delovne naloge?
V fazi načrtovanja poteka delovnik od 9.00 do 18.00 (z vmesno uro za kosilo), vikendi so prosti. Teden pred igrami se delovni čas razdeli na dve izmeni: jutranja je od 5.30 do 15.00, popoldanska pa od 14.30 do 00.30. Tak režim ostaja do konca dogodka. V času iger je moje mesto na oddelku za prizorišča, ki zagotavlja učinkovito koordinacijo vseh aktivnosti, ki se dogajajo med igrami, in služi kot glavna koordinacijska točka AISGOC (op. a. Azerbaijan Islamic Solidarity Games Operations Committee). GOC (op.a. oddelek prizorišč) sestoji iz ekipe, ki sprejema pomembne odločitve in koordinira prizorišča, ko potrebujejo pomoč.
Sem prvi kontakt za prizorišča, če gre kaj hudo narobe in se zadeve ne morejo rešiti na licu mesta, saj nimajo primernih virov oziroma avtoritete. V kolikor lahko, jim pomagam sama, če pa gre za problem večjih razsežnosti, se posvetujem z drugimi in po potrebi eskaliramo težavo vse do direktorja oziroma Ministrstva. Poleg tega skušam spremljati trende in predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjih dneh, z namenom, da bi preprečila težave, še preden bi se te dejansko zgodile. Vse to je odlična izkušnja, ker sem vseskozi v centru dogajanja in v srcu organizacije, kjer se sprejemajo pomembne odločitve.
Kako bi opisala svoje delovno okolje? Bi način dela primerjala s kakšnim novodobnim start-upom, kjer nosijo zaposlene na dlaneh?
Delovno okolje je mednarodno, večinoma ga sestavljajo Azerbajdžanci, velik odstotek pa je tudi Avstralcev in Američanov. Zaenkrat tvorimo odlično celoto, predvsem pa poskušamo čim več znanja predati domačinom, da bodo lahko v prihodnosti sami organizirali podobne dogodke. Delovno okolje seveda ni tako sproščeno kot v kakšnem start-upu (razlikujemo se že po kodeksu oblačenja, saj ne moremo biti v raztrganih kavbojkah in supergah, ko na sestanek pride minister), se pa najde tudi kakšna miza za namizni tenis in košarkarski koš. Znotraj mojega oddelka pa vsake toliko časa petkov popoldanski sestanek pokombiniramo z igranjem golfa, kar je super zadeva.
Verjamem, da imaš kakšno zanimivo izkušnjo in anekdoto v zvezi z Azerbajdžanom na splošno?
Nogomet je v Azerbajdžanu mišljen kot šport za moške, saj sestavljajo 95 % vseh gledalcev. Pred časom smo se s sodelavci dogovorili, da gremo na ogled tekme, ki je bila na Tofiq Bahramov Stadionu. Torej, pet sodelavcev in jaz. Ko smo prišli tja, je bila ogromna gneča pri varnostnem pregledu gledalcev, ker pa sem sama ženska, sem se morala, skupaj z drugimi sodelavci, postaviti na drugo stran, kjer je bila posebna vrsta za preglede, ki jih je opravljala predstavnica ženskega spola. Tako je cela moja družba prišla mimo vrste zaradi mene. Ko se končno usedemo in začnemo jesti semenke (kar je skoraj obvezno na vseh tekmah), nas vsi drugi gledajo postrani. Končno jih sodelavec, ki zna turško, vpraša, kaj je narobe. Zelo sramežljivo so potožili, zakaj smo se usedli tukaj, saj zdaj ne morejo preklinjati na tekmi, ker v njihovi bližini sedi ženska. Smo se dogovorili, da tako ali tako ne razumem azerbajdžansko, in da si lahko dajo duška.
Kaj se ti v Azerbajdžanu zdi najbolj zanimivo in kaj je tisto, v čemer se država najbolj razlikuje od evropskih?
Glavno mesto Baku raste s svetlobno hitrostjo in se bahoti z zanimivimi arhitekturnimi zgradbami. Med njimi so znani ognjeni stolpi (Flame Towers), Kristalna palača (kjer je bila Eurovizija), olimpijski stadion (Baku Olympic Stadion), končan je tudi nov terminal na letališču.
Večina Azerbajdžancev govori Azerbajdžansko in rusko. Že od nekaj se želim naučiti rusko, vendar so upi o »učenju skozi izkušnjo« kmalu padli v vodo, saj večina ljudi govori mešano: del stavka v Azerbajdžanščini, del pa v ruščini, tako da konec koncev ne razumeš čisto nič.
Izredno so ponosni na svoje mesto in na Kaspijsko morje. To se opazi predvsem med prevozom v taksiju, kjer ti vedno razkazujejo mesto, pa čeprav se že stotič pelješ po isti ulici. Znajo pa biti precej temperamentni, predvsem, ko se pogovarjajo po telefonu. V družbi ima ženska poseben status, so veliko bolj sramežljive, prefinjene, predvsem pa bolj ženstvene od Evropejk. Moški jih vidno bolj spoštujejo, saj jim vedno pridržijo vrata, dajo prednost v dvigalu, odstopijo sedež na metroju ali pa celo nesejo vrečke iz trgovine (pa ni pomembno kako daleč).
Z januarjem 2017 so tudi ukinili vizo za precej držav oziroma poenostavili postopek pridobivanja turistične vize za tujce. S tem se je država precej odprla in okrepila turizem.
Predvsem pa je mesto zelo varno, in se tudi kot ženska s svetlejšimi lasmi niti malo ne počutim ogroženo, ko se sprehajam ponoči po mestu.
Kateri so naslednji cilji po končanem letošnjem projektu? Boš iskala nove priložnosti v tujini ali se boš preizkusila doma?
Cilj je nekoč sodelovati pri organizaciji olimpijskih iger. Večina mojih sodelavcev je to izkušnjo doživela že v Londonu 2012, mene pa, upam, čaka v prihodnosti. Zaenkrat me že čakajo novi izzivi v Beogradu, upam pa, da se mogoče kdaj celo vrnem v Slovenijo.
Stopi iz cone udobja. Preglej si aktualno ponudbo prostih delovnih mest v tujni.
Aktualno
Kako se dobro pripraviti na zaposlitveni video intervju?
Aktualno
»Tempo na Malti je presenetljivo hiter.«