Nina Tavčar: »Evropa je moj dom!«
Nina Tavčar – ženska z glavo na pravem mestu. Že drugič v življenju je dobila sijajno priložnost, da se izkaže v Evropskem parlamentu in tam nabira bogate delovne izkušnje ter osebnostno in profesionalno raste. Je mnenja, da je dober delavec srečen delavec, ki do svojega nadrejenega in sodelavcev gradi vzajemen odnos dajanja in prejemanja. Svojo srečo je našla v Belgiji, ki je kmalu postala njen dom.
Kako si pristala v tujini, kako se je vse skupaj začelo?
Pred odhodom v Bruselj sem opravljala različna študentska dela, za katera sem si vedno prizadevala, da so bila nekako povezana bodisi s študijem, bodisi s področji, ki sem si jih želela pobližje spoznati. Leta 2013 sem prvič odpotovala v Bruselj in tam tri mesece delala kot stažistka pri evropskem poslancu. Ob povratku v Slovenijo sem dobro leto delala v odvetniški pisarni, kjer sem se pretežno ukvarjala s korporacijskim in gospodarskim pravom. Po tem obdobju sem iz Bruslja prejela informacijo, da se je v pisarni odprlo prosto delovno mesto asistentke evropskega poslanca, in dobila sem ponudbo, da se vrnem.
Kaj si morala urediti, preden si začela delati? Se spomniš kakšne anekdote, ki je zaznamovala tvoje priprave na tujino?
S selitvijo je bilo povezanega nekaj birokratskega dela, predvsem z urejanjem pogodbe o zaposlitvi. Težko bi trdila, da je bilo birokracije kaj več kot pri kateri koli drugi sklenitvi delovnega razmerja.
Anekdota? Stvar, ki je zagotovo nikoli ne bom pozabila je ta, da sem, ko sem šla na Upravno enoto po kopijo svojega rojstnega lista in sem pri čakanju le-te svoj originalni rojstni list (verjetno prvič) temeljito pregledala, opazila, da je bil “izdan” dva meseca pred mojim rojstvom. Rojena sem decembra, pod rubriko “izdan” pa je zapisan mesec oktober. Zadevo sem si seveda razložila po svoje in sicer, da sem futurist, vendar je za pomoto najverjetneje kriv kar veseli december, ali pač?
Kakšen se ti zdi odnos do dela tam v primerjavi z odnosom do dela v Sloveniji?
Odnosa do dela ne bi omejevala z mejami države, pač pa z mejami, ki jih v svoji glavi nosijo ljudje. Kakšen odnos imaš do sebe in nato posledično s svojimi sodelavci, pa naj bodo to podrejeni ali pa nadrejeni, je odvisno predvsem od tebe samega. Po mojem mnenju je dober delavec samo srečen delavec, ta pa je srečen, če lahko dela v okolju, ki mu dopušča tako profesionalno kot osebnostno rast, saj le na tak način lahko vrača nazaj s svojim znanjem in izkušnjami. Srečna sem, da imam priložnost delati v takem okolju in trudila se bom, da bom te izkušnje prenašala naprej.
Kako bi na kratko opisala standard države oz. kvaliteto življenja v državi, v kateri živiš?
Belgija je zelo zanimiva in dinamična država s pestro zgodovino. Zaradi svoje lokacije in institucij ima zelo dobre prometne povezave, tudi notranji železniški promet je zelo dobro urejen. Od Slovenije se v prvi vrsti razlikuje po kvaliteti hrane in vode, ki sta v Sloveniji veliko boljša. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti, vendar je najpomembneje to, da si, kjer koli že si, narediš dom. In to Belgija zame vsekakor je.
S čim te je mesto pritegnilo, ali lahko povlečeš kakšne vzporednice z Ljubljano?
Bruselj je mesto, kjer se vedno nekaj dogaja in mislim, da si vsak hitro najde svoj vir zabave. Sama rada obiščem kakšen dober koncert in si pogledam kakšen film. Delovniki so tukaj zelo dolgi in med tednom za kaj več kot za kavo in hitro snidenje časa skorajda ni, seveda pa se ga, če je volja, vedno nekaj lahko najde. Res je, mesto je večje, vendar so povezave dobro urejene, sama pa grem do cilja po navadi rada kar peš. »Kofetkanja«, kot ga poznamo v Ljubljani, v Bruslju skorajda ni, zato si upam trditi, da je posedanje in druženje ob srkanju kavice bolj slovenska navada, kot belgijska.
Ljudje so prijazni in odprti ter navajeni bivati v raznolikosti, kar naredi mesto še bolj posebno. Javni promet je dobro urejen, cestni pa malo manj, saj je število avtomobilov na prebivalca v Bruslju precej visoko. Ni odveč biti previden pri prečkanju ceste. Za ljubljanski promet si kaj podobnega (še) ne bi upala trditi, glede odprtosti ljudi pa menim, da smo si precej blizu. To velja predvsem verjetno za mlajše generacije, ki jim potovanja niso tuja in so morda tudi imeli dolgotrajneši stik s tujino. Menim, da je raznolikost dobra, če se v njej vsak dobro zaveda svoje lastne identitete in jo s tem celo okrepi. Strah pred njo je po navadi posledica slabega poznavanja bodisi svoje bodisi kulture drugega in lahko vodi v nepotrebne konflikte.
V lanskem letu je Evropo pretreslo kar nekaj terorističnih napadov in Bruselj ni bil izjema. Posledično s tem so oblasti dvignile stopnjo ogroženosti, kar je pomenilo, da je bilo na cesti več policije in tudi vojske. Sama se v mestu nikoli nisem počutila ogrožene, tudi po lanskih napadih ne. Na tej točki bi rada povedala, da občudujem in spoštujem delo vojske in policije, ki s svojo prisotnostjo vračata družbi zaupanje v varnost. Ob petkih in svetkih »patrulirajo« po ulicah Bruslja in skrbijo, da se v mestu počutimo varno in prijetno, kar jim tudi uspeva.
Kako se ti je spremenilo življenje, odkar si v tujini?
Nisem v tujini, še vedno sem v Evropi in Evropa je moj dom!
Mislim pa, da se je moje življenje spremenilo predvsem zato, ker sem vstopila v novo življenjsko obdobje – resen prehod v t.i. odraslo življenje. Seveda je selitev prinesla mnogo sprememb, vendar določene stalnice ostajajo in te bodo vedno družina in dobri prijatelji, ki jih imam v Sloveniji. Ti bodo z menoj za vedno.
Kaj svetuješ mladim, ki so še v dilemi, ali se preseliti v tujino ali ne?
Ne glede na to, ali se odločajo za tujino ali kateri koli drugi nov izziv – vedno naj se vprašajo, zakaj si tega želijo in odločitev bo veliko jasnejša in lažja. Če obstaja dilema, je to lahko znak, da je potrebno stvar dobro premisliti, vendar se je na koncu vedno potrebno zanesti na občutek.
Kot je rekel Kosovel: “Mladi moramo biti, pogumni za življenje, ki se mu danes marsikdo cinično smehlja. Cinizem je smrt.” Zame smrt v tem primeru pomeni smrt upanja in brez upanja ni sanj, ki so podlaga za ideje in premike.
Na portalu MojeDelo.com je objavljenih več kot 100 prostih delovnih mest v tujini.
Aktualno
25 let trga dela v Sloveniji
Pred 25-imi leti smo gledali Jureta Zdovca, takrat vrhunskega košarkarja, danes vrhunskega trenerja, kako je sredi tekmovanja zapustil jugoslovansko reprezentanco na evropskem prvenstvu v Italiji in se vrnil v Slovenijo, da bi se boril v desetdnevni osamosvojitveni vojni, s katero je država potrdila neodvisnost od stare Jugoslavije. In danes, 25 let po rojstvu neodvisne Slovenije, si poglejmo, kako se je trg dela razvijal skozi čas na naših tleh.
Aktualno
»Korak naprej je potrebno narediti, še preden ste nanj pripravljeni.«