Moč besede zaenkrat

Kljub temu se ob novih izzivih pogosto srečamo z mislimi, kot so:
- »Tega ne znam.«
- »Ne razumem.«
- »To ne deluje.«
- »Nisem dober v tem.«
- »Tega ne zmorem.«
Takšne misli so povsem običajen odziv, ko stopimo iz cone udobja. Težava pa nastane, kadar jih začnemo dojemati kot dejstva in ne kot trenutno stanje. Takrat lahko omejijo našo pripravljenost za učenje, zmanjšajo samozavest in nas odvrnejo od novih priložnosti. Zato je lahko ena sama beseda presenetljivo močno orodje za spremembo perspektive: ZAENKRAT.
Od omejitve do priložnosti
Ko stavku dodamo besedo »zaenkrat«, se njegov pomen bistveno spremeni.
»Tega ne znam.« postane »Tega ne znam – zaenkrat.«
»Ne razumem.« postane »Ne razumem – zaenkrat.«
»Tega ne zmorem.« postane »Tega ne zmorem – zaenkrat.«
S tem ne zanikamo realnosti ali težav, s katerimi se soočamo. Ne pretvarjamo se, da je nekaj enostavno, če ni. Namesto tega si priznamo, da je pred nami proces učenja in razvoja. Beseda »zaenkrat« nas opomni, da trenutna raven znanja ali izkušenj ni končna postaja, ampak le trenutek na poti.
Zakaj je to pomembno za organizacije?
Najuspešnejše organizacije danes niso nujno tiste, ki imajo največ strokovnega znanja v danem trenutku. Prednost imajo predvsem tiste, ki znajo ustvariti okolje, v katerem se ljudje učijo hitreje od sprememb okoli sebe.
Takšna kultura temelji na prepričanju, da se kompetence razvijajo. Da lahko zaposleni z izkušnjami, podporo, povratnimi informacijami in vztrajnostjo osvojijo nova znanja ter prevzamejo nove odgovornosti.
Ko v organizaciji prevladuje miselnost »zaenkrat«, zaposleni lažje:
- sprejemajo nove izzive,
- prevzemajo odgovornost za svoj razvoj,
- iščejo pomoč in povratne informacije,
- delijo svoje znanje z drugimi,
- se učijo iz napak in neuspehov.
Namesto strahu pred tem, da nečesa ne znajo, se osredotočajo na vprašanje: »Kaj lahko naredim, da se tega naučim?«
Vloga vodij in sodelavcev
Kultura razvoja ne nastane sama od sebe. Pomembno vlogo imajo pri tem vodje, mentorji in sodelavci.
Ko nekdo pove, da nečesa ne zna ali ne razume, je naš prvi odziv pogosto usmerjen v iskanje rešitve. Včasih pa je še pomembneje, da ustvarimo prostor za učenje. Da zaposlenim pokažemo, da je povsem sprejemljivo ne vedeti vsega in da je razvoj sestavni del dela.
Vprašanja, kot so:
- »Kaj potrebuješ, da boš to lažje osvojil?«,
- »Kaj si se iz te izkušnje naučil?«,
- »Kateri naslednji korak lahko narediš?«,
spodbujajo rast veliko bolj kot osredotočanje na napake ali pomanjkljivosti.
Prav občutek psihološke varnosti je eden ključnih dejavnikov, ki zaposlenim omogoča, da postavljajo vprašanja, preizkušajo nove pristope in se razvijajo brez strahu pred neuspehom.
Razvoj je proces, ne dogodek
Pogosto občudujemo uspešne posameznike zaradi njihovega znanja, samozavesti ali rezultatov. Redkeje pa vidimo vse korake, napake, poskuse in učenje, ki so jih pripeljali do tja. Vsaka nova veščina, vsak uspešno izveden projekt in vsaka karierna rast so rezultat procesa. Nihče ne začne kot strokovnjak. Vsi smo bili nekoč začetniki. Zato je pomembno, da pri sebi in drugih prepoznavamo potencial, ne zgolj trenutne rezultate. Današnji »ne znam« je lahko jutrišnji »obvladam«, če mu damo dovolj časa, podpore in priložnosti za razvoj.
Naslednjič, ko se boste znašli pred nalogo, ki se vam zdi zahtevna, poskusite svoji misli dodati eno besedo. Namesto »Tega ne znam.« recite: »Tega ne znam – zaenkrat.« Morda se zdi majhna sprememba, vendar lahko pomembno vpliva na naš pogled na izzive, učenje in razvoj. Ne le kot posameznikov, temveč tudi kot organizacije. Kajti potencial zaposlenega ni v tem, kaj zna danes, temveč v tem, kaj je pripravljen osvojiti jutri. Razlika med obema je pogosto le ena beseda: zaenkrat.
Kadri
Neža Šorn, HR specialistka v Agitavit Solutions d.o.o.
V tokratnem intervjuju z Nežo Šorn, HR specialistko iz podjetja Agitavit Solutions, odpiramo eno najbolj aktualnih tem sodobnega kadrovanja: kako zgraditi avtentično in prepoznavno znamko delodajalca, ki privablja in zadržuje prave talente. Neža pojasnjuje, zakaj employer branding danes presega marketinške kampanje in postaja strateška funkcija, tesno povezana s poslovnimi cilji, kulturo podjetja ter izkušnjo zaposlenih. V pogovoru razkriva, kako se je področje razvilo v zadnjih letih, katere so najpogostejše napake organizacij pri gradnji znamke delodajalca ter zakaj so zaposleni najmočnejši ambasadorji podjetja. Izpostavi pomen avtentičnosti, usklajenosti med HR-jem, marketingom in vodstvom ter pojasni, kako meriti uspešnost employer branding aktivnosti s konkretnimi kazalniki. Dotakne se tudi vloge družbenih omrežij, spreminjajočih se pričakovanj zaposlenih in vpliva umetne inteligence, ki že danes soustvarja prihodnost dela. Njeno osrednje sporočilo je jasno: najuspešnejše znamke delodajalcev gradijo podjetja, katerih zgodbo verodostojno potrjujejo njihovi zaposleni.