»V Ameriki vsak zase sprejme odgovornost za to, kako bo živel.«
Zgovorna Primorka Maja se je v Ameriko preselila leta 2014 in od takrat dalje se ji je dojemanje varnosti, zdravstva, izobrazbe, razdalje in trga dela popolnoma spremenilo. V študentskem kampusu v Novi Mehiki trenutno skrbi za prebivalce študentskega doma in opravlja prakso svetovalne delavke, za prihodnost pa si pušča še vse poti odprte. Z možem ju bo pot morda ponesla na Havaje, v Indijo, v Evropo oz. tja, kjer se bo za njiju odprla zanimiva priložnost.
Maja se je v ZDA odpravila leta 2014, kjer je začela kot prostovoljka delati v študentskem kampusu. Trenutno kombinira študij, obvezno študentsko prakso in dve zaposlitvi za polovičen delovni čas.
Maja, na katerih področjih si delala, preden si se podala v tujino?
V Ljubljani sem na Pedagoški fakulteti študirala socialno pedagogiko in tekom študija skrbela za pridobivanje izkušenj na tem področju. V tej branži je na voljo veliko prostovoljnih del, ki sem jih izkoristila, deloma tudi zato, ker sem prejemala Zoisovo štipendijo in so mi bile izkušnje iz mojega področja bolj pomembne kot dodatni zaslužek. Izkušnje sem tako pridobivala v neprofitnih organizacijah in skrbela za otroke s posebnimi potrebami, nudila sem učno pomoč otrokom z disleksijo, na inštitutu za rehabilitacijo Soča sem imela priložnost preizkusiti se v vlogi spremljevalke, delala sem tudi v centru za tujce v Postojni, v sklopu projekta medkulturnega učenja in vzgoje Mavrična zveza pa sem enkrat tedensko nudila socialno podporo in pomoč pri socializaciji marginaliziranim otrokom in mladostnikom.
Kako je potekalo iskanje zaposlitve ob prihodu v tujino? Katere birokratske obveznosti si morala opravliti?
S takratnim zaročencem sva leta 2014 še kolebala, ali ostati v Sloveniji ali pa oditi v ZDA, od koder on tudi prihaja, vendarle sva se odločila za Ameriko, saj je on tam dobil službo in s tem sva imela zagotovljen vsaj en prihodek. Januarja 2014 sem oddala vlogo za pridobitev delovne vize in ta postopek je trajal zelo dolgo. Po oddanih prošnjah papirje pošljejo na ameriško veleposlaništvo v Sloveniji, tam dobiš datum za intervju v Ljubljani, na katerega moraš prinesti vsa možna dokazila, da si zdrav, nekaznovan, v nikakršnem sumljivem postopku itd. Šele po opravljenem intervjuju sem dobila odločbo, ki mi je dovolila vstop v državo. Oktobra 2014 sva se v ZDA preselila in se tam poročila, saj je bila poroka v najinem primeru nujen korak za pridobitev delovnega dovoljenja in dovoljenja za stalno bivanje v državi. Postopek je bil dolgotrajen, v celoti je trajal leto in pol.
Mož je v Montezumi (Nova Mehika) dobil stanovanje na mednarodni srednji šoli, na kampusu UWC-USA. Takoj, ko sva se tja preselila, sem iz strani vodstva kampusa dobila ponudbo za vodenje trgovine z barom za prebivalce študentskega mesta, saj so potrebovali menjavo za mojega predhodnika. Ker v tistem obdobju še nisem imela delovnega dovoljenja, smo se dogovorili, da bom delo opravljala na prostovoljni ravni. Po nekaj mesecih in pridobitvi dovoljenja so me zaposlili. Po enem letu in pol sem dobila priložnost za službo v sprejemni pisarni za nove študente. Dobila sem trimesečno pogodbo, ki je po izteku nisem želela podaljšati – še vedno sem si namreč želela delati v svoji stroki, a takšnega strokovnega dela ni bilo mogoče opravljati brez ustrezne izobrazbe. Študij po starem, nebolonjskem programu, ki sem ga dokončala v Ljubljani, tam ni štel prav veliko, priznali so mi le prvo stopnjo. Zato sem se poleti 2015 vpisala na drugo stopnjo študija, smer magister za šolsko svetovanje in duševno zdravje. Trenutno moji dnevi potekajo v kombinaciji predavanj, študiranja, obvezne študijske prakse in dveh polovičnih zaposlitev, kar je na trenutke tudi zelo naporno.
Se ti zdi, da je v ZDA za tujca težko najti službo? Živiš v državi, ki je znana po svojem »melting pot-u«. Se ti zdi, da smo med vsemi temi narodi Slovenci marljivi, delovni?
Izredno težko je dobiti delovno dovoljenje, ni pa težko najti službe, vsaj po mojih izkušnjah. V primerjavi s Slovenijo je trg dela v Ameriki veliko bolj dinamičen. Veliko bolj fleksibilni so glede zahtevane izobrazbe in izkušenj, še posebno za vstopna delovna mesta. Na splošno velja pravilo, da če se je oseba pripravljena učiti in je v njej opaziti potencial, ji bodo delodajalci dali priložnost, da se bo, kljub šibkim izkušnjam, učila preko dela samega. »Melting pot« ki ga predstavlja Amerika, je poln tujcev, ki so sem prišli iskati priložnost za boljše življenje. Ti so po večini marljivi, zagnani, ambiciozni, in po večini pozitivno prispevajo k ekonomski moči države.
Kako poteka tvoj delovnik? Kakšno je delovno okolje, v katerem si zaposlena – ga smatraš kot družini prijazno, mladim dostopno, prilagodljivo itd.?
Delovno okolje, v katerem preživljam svoj delovnik, je super! To je navsezadnje neprofitna organizacija, v kateri je vse stvar dogovora in v kateri se na dnevni bazi ukvarjam z otroki, kar me izredno veseli.
Čez dan delam v šolski ambulanti – moje delovne naloge so logistične narave: urejam prevoze za otroke, ki morajo v mesto k specialistu, prinašam zdravila, ki jih potrebujejo, če kdo od otrok ni polnoleten, je moja dolžnost ta, da sem njegovo spremstvo med obiskom zdravnika, skrbim, da imajo vsi urejeno potrebno dokumentacijo itd.
Z možem skupaj delava tudi v enem izmed študentskih domov in tam opravljala nalogo domskega vzgojitelja. Z drugimi besedami, skrbiva, da so prebivalci na varnem, urgirava, ko pride do težav, zvečer preveriva, ali so vsi v svojih sobah itd. Čez teden sva neprestano na razpolago, čeprav sem zaposlena za polovični delovni čas. Je pa potrebno priznati, da so prebivalci večinoma zelo samostojni in to, da živim v bližini, ne pomeni, da moram biti 24 ur na dan na njihovo uslugo. Konec tedna sva prosta, razen takrat, ko dežurava, kar se zgodi nekajkrat na leto.
Kako imaš urejene dopuste in bolniške? Vemo, da je v ZDA zdravstvo drago – kako imaš ti ta status urejen?
Razmerja za polovični delovni čas (tak, kot je moj) zaposlenemu ne ponujajo pravice do plačanega dopusta in bolniških. Srečo imam, da se lahko z ekipo, s katero delam, dogovorim prav vse, razumejo tudi mojo zaposlenost z obvezno prakso in študijem. Pred kratim sem, na primer, zbolela, in kljub temu, da mi bolniški stalež ne pripada, sem se brez težav z nadrejenimi zmenila, da preprosto nisem prišla na delo.
Na splošno je v Ameriki tako – osebi, ki je zaposlena za polni delovni čas, pripada tako bolniška kot dopust, je pa tega praviloma manj v primerjavi s slovenskimi razmerami. Po zakonu ti recimo pripada 12 tednov neplačanega porodniškega dopusta, od delodajalca pa je odvisno, če ti bo del tega pripravljen plačati. V primeru, da si zaposlen za polni delovni čas, imaš zdravstveno zavarovanje urejeno preko delodajalca, saj se ti to najbolj splača, a je zdravstvo vseeno izredno drago. Pogosta so tudi doplačila pri pregledih in zdravilih na recept. Zavarovanja se ne delijo na obvezna in dodatna/dopolnilna, kot v Sloveniji. So privatizirana in sam se odločiš za ponudnika, pri katerem želiš skleniti razmerje.
Kaj ti v službi predstavlja največji izziv in kaj največji napor? Si se našla v tem, kar počneš, ali iščeš kaj drugega?
Na začetku je bilo težko zaradi jezika in drugačnega načina komunikacije. Preprosto sem se morala navaditi na popolnoma novo okolje in kulturno-specifična socialna pravila v različnih situacijah.
Pri svoji obvezni praksi, svetovalni službi za otroke v osnovni šoli, mi največji izziv predstavlja »odklop« oz. to, da težav, ki jih slišim med delovnim časom, ne nosim domov in da se ne preveč čustveno vpletam v določene situacije. Težko je tudi presoditi, kdaj prekiniti načelo zaupnosti osebnih podatkov zavoljo varnosti otroka in kdaj si zakonsko odgovoren, da zadevo predaš naprej do pristojnih. Potrebno je neprestano balansiranje zaupnosti in pravice posameznika. Nasilje doma je, recimo, dober primer, ko moram urgirati – takrat informacije predam do nadrejenih in do socialne službe, ki primer preiskuje na licu mesta. Kljub temu, da težavo rešujejo druge, za to primernejše institucije, sem jaz še vedno tista, ki nudi čustveno podporo posamezniku in mu stojim ob strani.
Glede prihodnosti ostajam odprta. Izziv mi predstavlja delo z otroki, to, da jim nudim situaciji in posamezniku primerno obliko podpore in pomoči. Naslednji semester bom opravljala klinično prakso v okolju s pacienti, ki jim peša duševno zdravje, in takrat bom videla, kaj od tega me bolj potegne vase.
V ZDA so razdalje med krajem bivanja in delovnim mestom navsezadnje večje, kot so v Sloveniji. Kako jih dojemaš?
Razdalje v ZDA so popolnoma drug koncept. V Sloveniji se nam včasih že enourna vožnja zdi ogromen zalogaj, tukaj pa vožnja v službo in nazaj z lahkoto vzame 2 do 3 ure dnevno, pa posamezniki sploh ne razmišljajo o tem, da je transfer izguba dneva in časa. Sama imam v tem pogledu srečo, saj praktično živim kjer delam.
Sorodnike zaradi večje razdalje obiščeva nekajkrat letno, prav tako prijatelje, ki živijo v drugih zveznih državah. Družabno življenje je trenutno za naju zmanjšano na minimum, čemur verjetno prispeva tudi dejstvo, da živiva v majhnem mestu s 14 tisoč ljudmi, kjer je okolje bolj kot ne ruralno in večernih druženj ob pijači v gostilni ni. Čez vikende si velikokrat vzameva čas in greva na dvodnevni pobeg v druga mesta, saj pride obema izredno prav, da se umakneva iz vsakodnevne rutine, v katerem živiva in delava.
Delala si tako v Sloveniji, kot drugod v tujini. Kako bi primerjala trg dela v teh državah?
Brezposelnost je po moji oceni manjša v ZDA – tukaj je trg dela veliko bolj dinamičen in je veliko lažje dobiti zaposlitev. Ni strogih norm, ki zapovedujejo smer in nivo izobrazbe ter pretekle izkušnje, da bi lahko počel tisto, kar te veseli. Nadrejeni prepoznajo potencial in sposobnosti v človeku ter mu rade volje dajo priložnost, da se izkaže. Ne omejujejo se v kalupe, vse je veliko bolj odprto, fleksibilno in popolnoma normalno je, da mladi hitro menjajo zaposlitve. Je pa res, da je vse odvisno od situacije. Veliko ljudi v ZDA se vsakodnevno spopada z revščino, omejenimi možnostmi in visoko stopnjo nasilja.
Velika večina služb v Sloveniji še vedno pripada javnemu sektorju, medtem ko je v ZDA ta del manjši. V nasprotju z Američani Slovenci pričakujemo, da bo država skrbela za nas, ko nam bo enkrat šlo težko v življenju. V ZDA takšnega razmišljanja ni. Od države kot institucije se tukaj pričakuje manj, kot v Sloveniji, in državljani imajo veliko večjo odgovornost v zvezi s tem, kako bodo živeli. Pokojnine po opravljeni delovni dobi ne boš dobil, če nisi sam vlagal vanjo v času zaposlitve. Je popolnoma preprosto – če ne hraniš za pokojnino, je ne boš imel.
Kje vidiš največ priložnosti za mlade?
Mladi, zagnani in ambiciozni ljudje bodo v Ameriki lažje dobili priložnost kot v Sloveiji. Lep primer je IT sektor, ki je v Silicijevi dolini zelo razvit. V splošnem pa so v ZDA razlike ned posameznimi zveznimi državami velike. Opazna je tudi razlika med prebivalci znotraj držav in razslojevanje je izredno očitno. Tu ne more vsak doseči tistega, čemur stremi – to, kako daleč bo prišel posameznik, je odvisno od njegove izhodiščne točke. V Novi Mehiki, v kateri živim, ni ameriških sanj. Veliko je revščine, odvisnosti od drog in alkoholizma.
Kaj bi svetovala mladim, ki še vedno kolebajo, ali oditi v tujino in se tam preizkusiti, ali ostati doma?
Pojdi. V Ameriko boš težko prišel, če nimaš vez, zato je veliko lažje priložnosti iskati v Evropski uniji. Tujina ti da bogato izkušnjo, širino, nova spoznanja, spretnosti, kompetence, ki jih nikoli ne bi dosegel, če bi ostal v coni udobja. Med drugim te obogati za eno prav posebno prednost – da ti zaupanje vase na področju dela, kar ti pride prav, ko se enkrat odločiš vrniti nazaj v rodni kraj.
Tujina ponuja veliko priložnosti, ki čakajo, da jih zagrabite. Obiščite pestro ponudbo prostih delovnih mest v tujini, zavihajte rokave, zberite pogum, spakirajte kovčke in se odpravite novim zmagam naproti.
Aktualno
Brigita Grbin: »Privilegij je delati v takšni državi, kot je Švica.«
Aktualno
“Pred prihodom v tujino si postavite realna pričakovanja.”